Danes vem in poznam občutek, kako je, ko te ljudje spoštujejo in cenijo tvoje mnenje. Včasih pa nisem upal povedati svojega mnenja, ker sem bil prepričan, da nimam prav in da moje mnenje sploh ni pomembno. Tako sem živel celo otroštvo in lahko rečem, da sem se nato navadil, da sem bil tih in neopazen. Na faksu pa sem spoznal punco. Če ta punca ne bi bila tako vztrajna pri meni, nikoli ne bi bila skupaj. Enostavno je v meni videla čisto drugo, kot pa so videli drugi. Imela me je neizmerno rada. Tukaj pa se je začela moja osebna rast. Ona je prva, ki mi je dala občutek, da sem vreden, da sem človek, katero mnenje je pomembno. In da ni nič narobe, če se kdaj ne sptrinjam z ljudmi. Te ljubezni do mene nisem bil vajen. Ne bom rekel, da me starši niso imeli radi. Imeli so me, vendar pa moje mnenje ni iblo pomembno in tako sem se navadil biti tiho.
Ko pa enkrat odrasteš, pa to ni več ok. Še posebej ko se boriš za svoj kruh. Še danes sem hvaležen svoji punci, ker me je naučila, kako se imeti rad in kako prav je, da povem, kaj mislim. Ja, moja osebna rast je prišla zelo pozno. Vnedar sem vseeno hvaležen za vse, kajti če takrat ne bil takšen, kot sem bil, ne bi spoznal nje. Danes sem drug človek. Ne pustim, da me ljudje ne upoštevajo, da me ne cenijo. Znam se postaviti zase in tukaj je moja osebna rast, na katero sem zelo ponosen. Ja, je bilo potrebno veliko časa, ker sem ga veliko izgubil, ko sem bil mlad.
Nikoli ni prepozno, tako razmišljam danes. Sam sebi pa smejim, ko samozavestno opravljam svojo službo in vse druge obveznosti. Moja osebna rast se dogaja vsak dan in upam, da bom še naprej delal na sebi.